D-Day

No evo, najprej naj povem, da je tale blog nastal primarno it tega, ker sem že od nekdaj rad pisal in bi rad napisal kdaj kaj zanimivega iz mojega vsakdanjika. Vem da mi do zdaj kaj takšnega še ni uspelo, ampak imam trdno voljo, da mi v prihodnosti bo. Za zdaj, pa tale blog uporabljam bolj kot eno beležko, v katero le začrtam kakšem dogodek, ki ima neko težo. In pravkar začrtujem obdobje, ko se začne moje počitniško delo. D-.Day torej. Da, jutri se začne in upam, da bo trajalo skozi vse leto in še naprej, še po tzistem, ko bo počitnic konec. Itak delam že skos, ampak zadnje čase se nekako težko motiviram. Prvi cilj je vsekakor samo da zdržim. Bo že.

No, do takrat ba bye bye

DOKLER SE NE ZRUŠIM

Včasih se počutiš čist zjebanga in brez motivacije, kot največji luzer. Vsaj jaz se velikrat tako počutim. In kaj narediti v taki situaciji? Ne vem. Oziroma vem, ampak ne povem, jebite se. Koliko lahko jaz povem, je , da delaš eno stvar tako dolgo, da ti rata. A si padu? Vstani. Probaj še enkrat. In tako v neskončnost. Tudi če ti nikoli ne uspe, za kar je zelo majhna verjetnost, vsaj veš da si probu in dal vse od sebe, tako da, paradoksično, si v vsakem primeru zmagal. No ja, lažje rečeno kot storjeno. Ampak kakorkoli že, jaz probavam naprej.

Haha, toliko stvari imam za povedat, ampak zakaj?Itak je vse v moji zablujeni glavi

Lepe misli

hejlov.govorim itak sam in samo sebi. Pil že nism od mojega zadnjega vnosa na blogu (jupi for me), zdravje se je izboljšal in počutim se dokaj v redu....

...čeprav sem bil zadnje dni nekaj depresiven. Odločil sem se, da bom naredil fax, tako da imam v naslednjih dveh tednih 4 izpite, pa potem še julija dva, ang in mat. Počutim se utesnjenega in sem pod pritiskom, ker zaradi takšnih in drugačnih razlogov je prišlo do tega, da enostavno moram narediti letnik. Učil se seveda celo leto nisem nič, pa tdi na predavanjih me ni bilo kaj preveliko. Kakorkoli, itak sem si sam vse kriv, tko da fuck it!, bom že nekako. Matke me je že zdaj strah in sem živčen, ampak kot pravjo first thing's first, zato se moram najprej skoncentrirat na avtomatiko, ki me čaka že pojutrišnjem. ž

Drugače je pa tukaj vse po starem in mi že gre pošteno na kurac ta dolgočasna sivina in glup vsakdanjik. En razlog več, da čimprej naredim fax in se odselim v eno večje mesto, po možnosti Lj. Ko dobim v roke diplomo, I'm outta here, succers!!!

Where is my mind?

Če te želodec boli, ne pij!

Že tri dni se počutim kot en kup razpelanih gnilih črev. Zgleda da se me je lotil en želodčno-črevesni virus. Al pa rak. Non- stop sem na wc-ju, trebuh me itak skos boli, spat ne morem....grozljivka.

Danes je imel foter rojstni dan, in smo šli na eno fino kosilo. Postrv pa tko naprej. Čeprav sem se slabo počutu, mi je hrana zelo teknila, ker prejšna dva dni nisem skoraj nič jedel. No, seveda je bilo treba vse skupaj proslaviti tudi z alkoholom, zato smo se s kolegi (ja, mama s fotrom iste kolege) dobili na pjači, kot se za rojstni dan tudi spodobi. Glede na moje stanje, mi je notranji glas govoril, da ne bi bilo preveč pametno, če bi se loteval alkohola, ampak tisga glasa itak nikoli ne poslušam, pa še tista stara šola je ve meni, ki pravi:"pij in pozabi na skrbi". Mimogrede, se še prav živo spomnem, kako sem na maturancu imel vročino, pa sma se ga sošolcem vlila do daske, in sem se zjutraj zbudil zdrav kot riba.

V glavnem, seveda se, začel sem pit našga preljubga Laškega, ampak čist tko nedolžno in na easy. Spijem 3 male pire (ja, tri, pa še majhni so bli), in me v želodcu neki ko zagrabi, da šprintam domov direktno v kopalnico, odprem školjko in začnem bruhat kot vidra. Hudo! Potem sem pogledu še finale lige prvakov do konca (Pepi še ni za v staro šaro), nakar mi je mama skuhala en ogaban čaj, ki naj bi blagodejno vplivu na moj želodec. Zdej je ura že 2 zjutri skor in se še kr počutim za en drek. Razmišljam da bi nehu piti do nadalnjega. Ker če se bom takole počutu na stara leta vsak dan, potem ka jebe še pjačo. Molim boga, da se pozdravim čimprej!

No, lekcija dneva se glasi: Alkohol je zdravju škodljiv! Znanstveno dokazano. Še posebej pa v primeru, če imate težave z želodcem

Alkohol ni nič več moj idol

Zbudil sem se okrog devete ure zjutraj s tako ostro bolečino v glavi, da sem najprej pomislil, da mi je kdo med spanjem zabil kakšen žebelj v glavo. Ko sem tako na pol mrtvo ležal na postelji in se nism mogel kaj veliko premikat, ker je vse čist preveč bolel, sem spet začel dobivat tiste občutke obžalovanja, pa slike apokalipse in to sranje, ki jih dobim vedno, kadar sem prejšn dan pijan na mrtvo. Zakaj mi je tega treba, pa nikoli več ne bom pa bla bla bla, v resnici pa itak vem da se nebo nič spremenil....

V glavnem, ko mi je kočno ratal vstat, je bila moja prva destinacija wc, med potjo pa sem razmišljal ali bom bruhal, ali bom šel na tavelko potrebo. Je bil kr problem in dilema, ker oboje naenkrat seveda ne gre. No, odločil sem se za tavelko potrebo in na tem mestu lahko javno priznam, da sem se prvič počutil kot deklica. Čeprav sem šel na tavelko potrebo je bilo tako kot da bi uriniru, samo da je bila napačna luknja, pa še neka čudna rumeno-zelena barva je bila. Prevelika doza alkota dela svoje in želodec seveda trpi. Včasih se vprašam, kako lahko telo sploh toliko prenese...

No, kakorkoli že, ob pol enajstih sem imel predavanje ANG, zato sem začel delat na tem, da bi čim manj zamudil. Lažje rečeno kot storjeno. Zamudil sem menda samo pol ure, in nato sem dobro urco sedel na tistem trdu stolu, vsake toliko cajta pa je kašna beseda predavateljice oplazila moje ušese. Opazoval sem sem tiste piflarske obraze, ki so sedeli pred mano, wanna-be-tough-guye, ki samo govorijo, a nič ne storijo, gledal sem, če bom kje v klopi opazil kakšno hudo bejbo, a sem se spet spomnu, da je večina deformiranih in glupih in potem se me je počasi začela lotevat nostalgija. Spomnu sem se gimnazijskih dni, pa vseh kolegov in punc, ki jih zdaj več ni. In potem sem se še spomnu, da se približujejo izpiti in da sem po domače povedan v kurcu, ker sem letos popolnoma zabluzil...

Kmalu je predavateljica naznanila, da imamo 15 minutni odmor. To je za mene pomenilo, da imam petnajst minut časa, se spravim k sebi, grem pojest pico in jo pičim domov. Še en dolgočasen in glup dan, zdle naredim do konca seminarsko, potem grem pa na pir

Kr neki

Kr neki. Vedno sem si želel imeti en blog in zdaj ga imam. Juhu. Sam da še prečekiram kako vse deluje in je to to.